ČISTO MIMOGREDE, PA VSEM V RAZMISLEK

Čisto mimogrede kdaj ujamem kako besedo, 

ko poslušam in opazujem okolico.

Bi bolje bilo, da je sploh ne bi toliko, ker sama nisem taka in mi je to kar slišim in vidim absurdno, žalostno in me priznam, kar malo razjezi.... Res ni življenje pravljica, a vseeno se lahko trudimo. 

Če se lahko jaz, se lahko tudi ti. Pika, konc, da se!! 

No, da povem o čem govorim.

Slišim ljudi okoli sebe. Slišim kaj vse znajo ljudje izustiti. Koliko škodoželjnosti in ljubosumja. Koliko neke medsebojne tekmovalnosti. Pa saj to res komaj, da verjameš. 

Koliko negative ljudje in kaj vse bi nekdo naredil, da bi sebe povzdignil, drugega pa poteptal. Pa Bog pomagaj res. 

Svet se res obrača v napačno smer očitno.

Žalosti me to. Žalosti, da smo res na dveh polih, da smo lahko tako zelo različni na določenih nivojih, na katerih bi morali biti nekako enotni. 

Kje je sočutje, morala, strpnost, razumevanje in prijazno sobivanje v okolici kjer naj bi bili, kot skupnost tudi nekakšen vzor... 

Oohhhh.🥺

Bom tole kar okrepila in z veliko napisala : 

KO BI ČLOVEK ZNAL NAJPREJ POBRISATI SVOJ PRAH, POMESTI PRED SVOJIM PRAGOM, POČISTITI ZA SEBOJ IN NAVSEZADNJE, KO BI SE ČLOVEK ZAVEDAL, DA SAM NI POPOLN IN ZATO TUDI NI NIHČE DRUG. NIHČE NI BREZ NAPAKE IN DA VSAK ČLOVEK SI VSE NAREDI, KOT SI SAM ŽELI, KOT MU JE VŠEČ, KOT SAM MENI, DA JE ZA NJEGA PRAV. IN TO, NIKAKOR NI NIKOLI ZA SODIT. 

Bom iskredno direktna sedajle: 

ČLOVEK, BRIGAJ SE ZA SEBE, NE TEPTAJ. NE DREZAJ TJA, KJER TI SPLOH NI MESTO. PUSTI ČLOVEKU SVOJO SVOBODO. POSTAVI SE KDAJ PA KDAJ  NA NJEGOVO/NJIHOVO MESTO. AJA , MOGOČE PA TI TUDI TO NE BI POMAGALO ODPRETI OČI, SAJ MISELNO OČITNO NEKATERI NISO NA TEM NIVOJU. ČE BI BILI, TEGA NE BI NITI MISLILI, GOVORILI, STORILI... 

Nevem no.  Res nevem a, vseeno vsem malo v razmislek. 

Mar je to življenje? Mar je to res tako potrebno, pomembno? Mar je to sprejemljivo? .....

Mar je to normalno? 

Mogoče pa tudi, pa sem jaz ostala nekje daleč zadaj, ker nisem in niti nočem biti del takih ljudi. 

In ne, nisem imela sama stika direktno s tem v zadnjem času, da sem šla v to temo, ampak opažam in prevečkrat slišim kaj, kar se me dotakne in se mi je zdelo prav, da o tem spregovorim.  

Pa naj bom videna, slišana, kakor koli že. 

Kot sem rekla, bi bolje bilo, da moja ušesa tega ne bi niti slišala, moja glava ne bi tega sprejela in moje srce navsezadnje ne bi toliko bilo razžaloščeno. 

Smo res, kot družba pozabili na osnovo, na temelje in na tiste res pomembne stvari v življenju?! 

V prvi vrsti pa na, BITI človek. In tukaj niso ovira ne leta, ne od kje prihajamo in ne kaj si sami želimo. 

Saj vem, da ima vsak pravico biti zadovoljen in srečen. Toda za vsako ceno??

Po mojem vsekakor NE, nikakor ne. 

Lastne sreče pač ne bomo nikoli dosegli, če jo bomo gradili na nesreči drugih. 

To pa ja veste, kajne? 

In ne pozabimo – za svojo srečo smo odgovorni popolnoma sami.

Za mojo jaz, za tvojo ti. 

Razmisli sam pri sebi in res bodimo človek. 

...kot pravi dalajlama: »Bodite prijazni vedno, ko je mogoče. In vedno je mogoče!« 

In prijaznost je naše darilo sočloveku, ki pa se nam vedno vrne.

Samo toliko. 😉

Do naslednjič 🫶

#lavitaèbella🌸