VLAK ŽIVLJENJA

Dober večer ali naj rečem kar lahko noč 🙆🏼‍♀️.

No ja, ura je res že malo pozna, a čas je zopet za izlivanje mojih čustev, mojih misli.

Pa poglejte, kje sem danes vse z mislimi bila.

OK, je biti nepopoln, OK je biti ranljiv in OK je biti cool ne glede na vse, pravi Anđa Marić.

Njena knjiga, katero sem dobila v dar in sem jo res želela, saj ima zgodbo iz katere se lahko kaj novega naučim, kaj lažje naredim, speljem, saj ima Anđa enako diagnozo kot jaz. Zame je res velika zmagovalka. Tako trdno voljo ima, da je za občudovati in ko si del tega, to potrebuješ.         

Skratka, kje sem ostala. Ja, velikokrat so mi njene besede in odprle oči, katere sem jih kdaj pa kdaj zaprla, ko mi je primanjkovalo volje. In, ko preberem, kdaj te njene besede, si rečem, kako pa je tole dobro povedala, tale Anđa.

Govoriti o svoji ranljivosti in nepopolnosti je super moč in tukaj sem jaz kar močna, kot vidite. Ni me sram govoriti o sebi in mojem mnenju.

Marsikomu pa je o sebi še kako težko govoriti. Sploh o svojih pomankljivostih in neuspehih, oziroma o svojih napakah. 

Ko si praktično kar nekaj časa doma, ti možgani res delajo na polno v vse možne smeri... 

Veste, pa se že nekako umiri vse skupaj, pa si misliš kako si močan, oh saj jaz pa to zmorem pa jaz bom to zdilala, kot za šalo. Nič takega....

Zavedam se, da sem močna in pozitivna, a vseeno, kot sem že povedala, me kak dan, še vedno podre. Pa nisem edina, VEM! In sama sebi se ne smilim. To pa zatrujem na ves glas. Guram z vsem, kot le lahko.

.....a si rečem OK, Teja, nisi v najslabšem položaju, nisi v najhujšem položaju. Vsak ima težave, vsak se z nečem bori. Prekleto dobro vem to in se tega popolnoma zavedam.

Ampak... vsak pa na to gleda popolnoma drugače in vsak zase je individum. Ne glede na stanje, ne glede na situacijo. Se strinjate? 

Jaz menim takole: 

Življenje je res en sam ogromen hitro peljoči se vlak in res nikoli ne veš, kje se bo ustavil, kje celo iztiril... kaj vse boš videl, doživel. Koga vse boš srečal, spoznal in kakšno lekcijo ti bo vse to dalo.

Lahko rečem, da sem bila tam nekje in ja ustavil se je ta moj vlak in ni šlo naprej. Še vedno sem v fazi, kjer se borim, da čimprej spet vsaj nekako pride nazaj na tisto mojo nekako ta pravo pot, nazaj na mojo pot in se z vsem silo požene naprej brez nepotrebne prtljage, katero si je očitno naložil in zaradi katere se je moj vlak pred časom postavil.

A, napredujem. Pa še kako. In lahko rečem, da v še boljšo različico sebe. Všeč mi je to. 

Mnogo je ljudi, ki so tam nekje in zdaj jih nekako razumem, da jim ni vedno enostavno priti nazaj. Veste, veliko lažje je to reči, kot to storiti.
Pa nam ljudje lahko marsikaj rečejo in nas bodrijo in vemo, da želimo le najboljše...pa vendar, saj vsi to počnemo, a navsezadnje si vseeno tam sam in ti se boriš proti vsemu in temu, kar ti je pač bilo in je dano .

V tem trenutku si lahko jaz rečem, da je moj vlak vsaj delno odlično popravljen. Vrhunsko. Še izboljšave so, kot opažam. Sem le trmasta in vzdržljiva. Štajerka, nimaš kaj 🤣🙈🤣. No ja, včasih še preveč, celo v svojo škodo, a verjamem, da si bom tudi ta del dopustila malo spremeniti, ker za izboljšanje je pa vedno prostor😁.

Se pa včasih lahko popravilo življenjskega vlaka tudi zavleče. Le zakaj?

Mar nismo narejeni tako, da ajde hitro, se mudi, potrebno čimprej, dajmo hitro prosim no, saj bom, sploh panike... Ooooo ja, pa še kako hitimo, kdaj kaj na pol naredimo in čimprej naprej, pa to in ono pa še to, pa oh aja to tudi pa saj ni panike, bom že....

Ne, zato pa je tako. Mudi se nam, mudi živeti. Kar nekako mislimo, da bomo kaj zamudili, pozabili... Ampak, če se ta naš vlak ne ustavi in ​​samo pelje, ja kam pa pridemo. Nekako se samo vozimo brez nekega končnega cilja in vlak se samo obrablja, nima servisa... To je pa, čakaj malo... ja brez smisla.

Potrebno se je ustaviti, dati počitek in čas za "servis" našega vlaka, ki je tako pomemben, saj nas le vozi po najpomembnejši poti, poti življenja. Dajmo občudovati vse okrog sebe. Postajo za postajo in tako napolnimo sebe, napolnimo ta naš vagon s trenutki sreče, notranjega miru in izjemnimi, nepozabnimi trenutki. Predvsem pa tisto, kar nas osrečuje in nam daje zadovoljstvo in smisel za naprej. Če se le da v največji meri. In, veste kaj? To je nevidno. Nima kapacitete. Tega lahko naložimo kolikor le sami želimo. Kaj ni to izjemno?

A žal, se tega premalo zavedamo...

Vse lepo in vse kar sem doživela s tistimi občutki zadovoljstva, veselja in ljubeznijo so stvari, ki mi ogrejejo srce. Tudi spomini nam ohranjajo nasmeh na obrazu in nam ogrevajo srce in še kako nam to vlije moč. Pa četudi včasih le za trenutek.

Zato dragi moji, kar v tistem danem trenutku občutite, čutite to in sprejmite. Karkoli! Ne odlašajte in tvegajte. Vsaka malenkost šteje. Mar niso tiste drobne malenkosti tiste, ki so zares pomembne?

In malo po malo pa nastane veliko, ogromno, ki nam lahko ob napačni smeri ali celo iztiru našega življenjskega vlaka ohranja še vedno nasmeh na obrazu in tisto pozitivno voljo, ki nam daje moč, da bomo in smo čimprej tam, kjer smo bili prej ali celo na boljši, na lepši poti. Na poti proti cilju, z občasnimi postajami, da se ustavimo, zadihamo, nahranimo dušo, da bomo lahko z lahkoto, kljub naporom nadaljevali svojo pot.

....raziskujmo in sprejmimo, kar nam prinaša življenje z nasmehom na obrazu. Sprejmimo tudi preizkušnje.            Ja, težko je včasih in se velikokrat vprašamo, le zakaj...  Ampak, vse ima svoj namen in v vsakem slabem je tudi kaj dobrega. Vzemimo to, kot neko novo preizkušnjo, po kateri bomo še modrejši in močnejši.                      Navsezadnje pa, ali ni ta naš nasmeh, smeh vendarle pol zdravja... ?

No ja, vsaj tako pravijo. Jaz pa lahko rečem, da je marsikaj z njim lažje prenesti. 😉.

.. še pregovor za vzpodbudo, ki me dostikrat dvigne:

Če lahko ti, potem lahko tudi jaz ! 💪 

Zdaj pa res lahko noč👋.

Do naslednjič 🫶

#vlakživljenja🚂

#lavitaèbella🌸