TORKOVO JUTRANJE SPOROČILO

Pozdravljeni tudi danes dragi moji bralci 👋

Ko se vsako jutro vstanem, zame ni dobrega začetka dneva, brez dobre jutranje kavice.😁😁😁 Pa naj bo ura, 05.00 ali pa 10.00 🙈.
Verjamem, da ima prav gotovo vsak izmed vas nek svoj jutranji ritual.

Moj je vsekakor dobra jutranja ☕.

... in danes sem poleg moje dišeče kavice v roke ponovno vzela tudi knjigo z naslovom : Moja revolucija u 365 dneh, od Anđe Marić in jo spet malo prelistala. To knjigo vedno odprem po naključju in kjer se odpre, tam preberem, ker menim, da mi je točno to potrebno prebrati v tistem danem trenutku.

Na tale deževen, praznični torkov dan, se mi je odprlo tole:

Prevajam : 

Moje življenje se ne more spremeniti, če se jaz ne spremenim, in spreminjam se in sem samo nepotrpežljiva. Potem se pojavi fotografija iz preteklosti, ki se me spomni na to, kako sem se počutila. Prve spremembe so v notranjosti. Kako je dr. Joe je rekel: moje telo prihaja iz preteklosti in mora priti tja, kjer že sem v duhu.

Kako dobro povedano. Izjemno. Razumete bistvo ?

Nisem niti brala dalje, tole mi je bilo za danes dovolj.

Res mi je tako dobra knjiga, predvsem za vse tiste, ki jih imate MS - priporočam a, vseeno bi rekla, da je primerna tudi za vse ostale, kajti v njej tako dobro opisuje svoje življenje, tako odprto, direktno in iskreno., nič olepševano. . . To je to. Tako, ko je, je in biti odprt in ranljiv je res super moč. To pa je le fino, da razume čisto vsak.

A nekateri vseeno menijo, da manj, kot ljudje vedo, bolje je. Jah, pa veste, ni ravno vedno tako. Ja, razumem, ni vse za vse, a tisti, ki si vseeno dovolj biti do neke točke odprt in s tem tudi ranljiv, lahko s svojo rastjo, s svojimi napakami, podvigi, zmagami in tudi z mnenjem, še kako vpliva na sočloveka. Lahko jim s tem pomaga, lahko jim s tem odpre tiste kotičke, za katere še ne ve, se jih ne zavedajo ali pa si jih nikakor ne upajo odpreti, pa jim s tem damo neko "brco" v rit. Tudi sama sem jo dobila - večkrat, bi lahko rekla 🙆🏼‍♀️🙈, no in eno sem jo dobila tudi na delovni terapiji, katero obiskujem na nevrološki kliniki.

...da znam nekako povedati tako, kot je, da že veliko vem o sami bolezni, o istem življenju in da bi lahko na glas govorila, bila slišana.

Zato sem začela pisati tale moj blog.. Zakaj pa ne, sem si rekla, nekega tistega popoldneva na sprehodu, s svojim psom.

.... in tako nastanejo sedaj moje neke tiste male zgodbe, tiste za katere menim, da jih moram dati iz sebe. Nekaterim so seveda zelo všeč, drugim malo manj, a za mene pa so nekaj na kar sem res ponosna.

Vedno je bila neka skrita želja po pisanju. A bi rekla, da je tukaj bil pisoten tudi strah. Strah, kaj bodo rekli ljudje, kako bo to sprejeto, bom dobro , pravilno napisala, bom koga užalila, koga je ujezila, kaj bodo mislili o mojem odprtem mnenju.... No sedaj me tega ni več strah. Pišem na glas. Prebila sem ta led in poglobila svoje mnenje, občutke. Lahko bi rekla, da sem zrastla. Oziroma, tako tudi je in se tega popolnoma zavedam. Zavedam se, da sem na pravi poti in da je moja iskrenost čutna. Da sem oseba, katera je naredila veliko, sploh v zadnjem času. Med drugim sem se osvobodila težjih bremen, predvsem pa strahu, kaj bodo rekli... in seveda strahu po neznani prihodnosti.

Veste, strah je res, da eno izmed osnovnih čustev, ki pa nas lahko spravi tudi na res neprijetno pot, če se z njim ne znamo soočati. Z njim pojdite z roko v roki. Počutili se boste lažje, drugače.

No in kot pravi Helenca Blagnetova :

Kar bo pač bo, življenje vedno prav izbere...

Ja, tako je. Vse dobro in vse slabo, bi jaz rekla. Za vsako piko, klicaj n vprašaj, v naši življenjski knjigi obstaja razlog, da jih na koncu sploh napišemo.

Naj nas ne bo strah. Ko se neka vrata zaprejo, se nam prav gotovo odprejo druga, nova, nepoznana in absolutno le ta, ki jih sedaj v tem trenutku potrebujemo. In meni se odpirajo nova vrata, skozi katera z veseljem vstopam, s pogumom in z velikim zavedanjem, ker imam ob sebi tudi tiste prave ljudi, tiste tople, iskrene osebe, ki me razumejo, podpirajo in imajo radi. In jaz njih! ❤️

In pa še tole za zaključek:

Že en sam prijetnejši občutek je lahko korak. Korak, ki je lahko na poti k veliki spremembi, zase ali za sočloveka.

Zato jaz na glas govorim, delim, se veselim in kot sem že rekla, da le kje svoj pečat pustim. 💞

Do naslednjič 🫶

Ajaaaaaa, pa da boste dobro navijali danes 😉.

🏀🤞⚽🤞🥳🇸🇮🥳. #mamoto

#glasnoslišana💫🤍

#lavitaèbella🌸