Najprej en hello vsem 👋 na tako lep, sončen dan.
Že dolgo nisem kaj spisala, kajne? Ja, danes pa je ta dan. Ta dan, ko sem spet začutila, da moram povedati, kar me teži, pa tole me je že nekaj časa, le čas se mi ni zdel pravi, da povem, oziroma se mi sploh ni zdelo vredno. Danes mislim drugače.
Moja utrujenost je kar velika in vsakodnevna in moje telo je res izčrpano. Tako se trudim, a ta MS očitno ne prepozna mojih misli, mojega truda, upanja, da bi se to lahko vsaj malo ustavilo. In si sama pri sebi rečem : kaj pa ti tam zgoraj? Kdorkoli že si. Ne vidiš, da tole teče že tretje leto, ne vidiš, kako vsakodnevno misli usmerjam v boljši jutri, ne vidiš mojega truda, vlaganja moje energije. Mar res ne vidiš moje želje, kako zelo želim biti vsaj delček tistega, kar sem bila. Mi ne privoščiš vsaj delček manj bolečine, manj časa pri vsaki aktivnosti, včasih že tisti minimalni. Si ne želiš z mano, da bi se stanje izboljšalo, da bi dnevi bili lažji.....
Ja, saj sem nasmejana, pozitivna in polna upanja še vedno. Ampam koliko časa še! Si res to zaslužim, oziroma res misliš, da sem res toliko močna, da bom to lahko prenašala in "hendlala" cel preostanek mojega življenja.
Uf, sm ga "pokiksala" tistega leta 2021.
Zdaj bom direktno odkrita. Tole cepljenje proti covidu 19, preklinjam tako, kot sem ponosna sama nase in to je 100 na uro in ga bom vedno!! Anticepilci me bodo razumeli, tisti strogo ZA pa čisto nič in popolnoma vseeno mi je zato in kaj si kdo misli, kaj bo kdo rekel oziroma karkoli sploh.
To je moje mnenje, ki ga lahko svobodno izrazim in moje življenje, katerega po svoji lastni želji živim, a zadnja leta z mojim velikim "kiksom", verjeli ali ne zelo težko.
Naporno je, boleče in utrujajoče. Pa se ne vdajam, a vseeno pride dan, ko imam dovolj. Ko moram dati iz sebe in danes je ta dan! O moji bolezni sem že govorila dostikrat a, zakaj menim, da je tukaj, pa še nisem. No ja, saj nisem ravno. 100% , a vse kaže, da je tema res tako.
Cepljenje. Ja, cepljenje proti covidu 19, kateremu sem se upirala, a tiste palčke v nosu, iz katerega mi je nato vedno tekla kri, ker so tako "lepo" znali jemati brise sem imela dovolj. Sem imela "srečo", da sem vsako tisto potrebno jutro v čakanju v gužvi in med najmanj treh jemalcev brisev vedno naletela na enega in istega gospoda, ki je znal res dobro zariti v nos in imela sem ga dovolj. Ja takratna služba pa je tudi zahtevala to, da smo lahko po vseh "reglcih" vsaj dokaj normalno delali. Pa sm se odločila, da se cepim.
No ja, mogoče pa je to tudi namenjena moja sedanja pot. Kaj pa vem in nikoli ne bom.
No in nekje po 6 mesecih se je začelo, kot strela z jasnega, ko sem na " i " dobila pikico. O tej pikici pa tudi kdaj še spregovorim.
Pa o tem res nisem želela takole javno govoriti do sedaj. Rečem vam, danes pa brez slabe vesti, brez pomisleka kaj bo, če bo, ker mi je popolnoma vseeno in dovolj!
Sama menim, tako pač je in nihče več ME ne prepriča v kontra mojega mnenja.
Verjemite, ko mi prikimajo ZD delavci in ko mi vsaj 5 alternativnih delavcev reče, da je to bil sprožilec in da je vsako umetno sproženo bolezen vsaj 3x težje zdraviti, se mi zdi, da tudi temu že kar skoraj 100% verjamem.
Saj glede na ves moj vložen trud, na vso mojo močno in trdno voljo, moč in misli, bi pa moglo iti na boljše, bi rekla in ne da stoji, kar je prišlo, oziroma se še kažejo drugi, novi znaki, težave ...
Pa sem sprejela to zelo močno in pogumno in vedno upoštevam vso pomoč, pripomočke, a vseeno.
Vprašanje zakaj in koliko časa še tako, pa bo nekje v ozadju vedno prisotno in verjamem, da bodo moja prepričanja dosegla točno tistih 100% . V upanje, da mi bo vedno uspelo ne glede na vse, že imam 100 %, na tisto, da je vse 100% res in 100% drži pa.... skratka 100 % je 100 % in jaz sem na 99 %.
Teja ampak ne glede na vse, kako je, kaj je in kako bo - pa ti to maš!!!
To pa vem za zihr, pa ne 100% ampak kar 1000 % !!
Do naslednjič 🫶
#mojemnenje😁
#ničvečdvomov😉
#pančjamranja💪
#GASPADOLGELUČIVSEDOKRAJA🎇🏆🎆
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments