TISTI DAN

...

ko pride dan, ko je izjemno težak.

No ja, o tem sem sicer že govorila, pa vseeno vas še enkrat vprašam.
Poznate to, poznate ta občutek?

Jaz lahko rečem, da poznam. Ne, pa ne ravno danes. Danes še kar nekako gre. Vsaj miselno, če že telesno malo slabše. Ne dam se. Imam kar srečo, da moja "buča" hitro predela negativne misli. čeprav se mi včasih zdi, da izgubljam svojo trdno moč.

Moje misli mi uhajajo sem in tja, saj sem trenutno spet na bolniški in je čas, da moje misli takole napišem.                   

Je čas, za moj čas, moj mirni kratki sprehod, tisti brezskrbni počitek in čas, da sebe postavim malo na tisto zasluženo prvo mesto.

....

... kje sem ostala. Aha, poznate ta občutek, ko je dan težak?

Da vam povem. Pred boleznijo priznam, sem mislila, da je kak dan težak. Da mi je res naporno. Da sem neizmerno utrujena. Sedaj pa sem spoznala, da tisto ni bilo nič proti takemu dnevu, ki lahko pride danes, jutri, samo Bog že kdaj. Ja, tako pač je pri MS. Danes sem dobro, jutri bom hodila s palico ali trdno spala v postelji...

Kako se ti življenje spremeni...

... in ko res misliš, da vse nekako razumeš, da si vse sprejel, da misliš, da se vsakodnevno maksimalno trudiš, si večkrat tiho o svojem počutju in si rečeš OK je. OK sm. Nadeneš kljub vsemu, tisti nasmeh, v notranjosti pa te tudi kdaj, sem ter tja razžira in zbiraš tiste zadnje atome moči in stiskaš zobe, ter guraš do onemoglosti.

Pa pride dan, ko vse to, kar zadržuješ v sebi, prikrivaš, da okolica lažje shaja okoli tebe. Ko skrbiš tudi zato, da jim ne bo pretežko, ker se sam zavedaš, da je težko.

Ja, zato držiš včasih stvari v sebi. Pustiš jih tam in jih potlačiš. A zame je to tudi del ljubezni do njih, da jim ne dajem občutka, da mi je težko. To je ljubezen, ko svoje ljubljene, bližnje- postaviš pred seboj. Seveda ne vedno, velikokrat pa vsekakor.

A navsezadnje, včasih trpim zato sama in čudno bi bilo, da ne bi kdaj prišel in kdaj vmes tudi tak dan. Dan, ko vse kar ostaja v meni eksplodira. Imam zato lahko slabo vest, oziroma slab občutek ? Ja, tudi imam, a navsezadnje pa menim, da imam vso pravico kdaj in kdaj tudi vse spraviti iz sebe. Pa četudi eksplodiram.

Takrat pa res zavestno sebe postavim na prvo mesto, kljub vsej ljubezni, ki jo premorem in ne samo, ko me telo ustavi in ​​mi reče, zdaj pa dovolj. Poslušaj me in ne bodi trmasta v to svojo škodo. Naporno je. Priznam.

Ljudje, ki so tako ali drugače bolni, me lahko razumejo.
Ali sem samo jaz tista, ki je po mojem mnenju, kar hitro preklopila na moraš gurat, vse bo ok in pozitiva in .... Jah, ta naš današnji svet. Samo ta pozitiva in pozitiva.
Ne, ne gre vedno vse tako zlahka, kot se reče, kot se sliši. Življenje res ni pravljica, je resničen svet in še kako je lahko trnjevo v vsej svoji lepoti seveda. Ta naš svet navsezadnje pa upam, da vsi vemo, da nikakor ni nič in nihče popoln. Da se tega zavedamo.

Vi, zdravi, pa me želite razumeti... Vem, zavedam se tega, a verjemite, da ne morete vse razumeti, dokler sam ne doživljaš in živiš tega. Težko je tudi meni točno tako, kot je povedati. Včasih je še meni nerazumljivo in se še sama učim in spoznavam. Menim, da bo tukaj vedno kaj novega in imam še dosti dela in spoznanj pred seboj. 

Morda sem sedaj malo nesramna, egocentrična, ampak lahko si samo mislite, predstavljate .... in ko rečete, saj bo, pozitivno naprej, niti nič takega več to danes, še težje bolezni so, veliko jih "gura" zelo dobro, naredi to, ono, pojdi tja in tja... 

Ja, lahko je misliti, reči, lahko je govoriti. Kot sem že velikokrat dejala, nismo vsi enaki in ta moja bolezen je res bolezen, ki ima 1000 obrazov. Ne, nihče ni na mojem mestu, na mestu tistega, ki se z nečem bori, ki vsakodnevno vlaga vse in še več. Ne primerjajte, ne sodite in ne solite pameti. Ni preprosto. Res ni. In se ne smilim sama sebi. Nikakor ne. Le povem, kot mislim sedaj v tem trenutku in navsezadnje, ker tako pač je. Ker je taka resnica. 

Verjamem in se tudi zavedam tega, da je marsikomu težko, za mojo situacijo in ni težko samo meni. Je le to bolezen, s katero mora živeti vsa družina, prijatelji, okolica in ne živim z njo sama. Zato, hvala vam, hvala vsakemu posebaj, saj veste kateri in povem vam, ne skrbite. Ne skrbite toliko. Jaz bom že nekako. To je moja teža in ne vaša. Predelajte nekako tudi sami in bodite moj steber, ki ga vsekakor POTREBUJEM. Hvala za vso vašo podporo, ljubezen... Hvaležna sem! 

Zato bi vsem tem, vsem mojim ljubljenim in bližnjim, ob zaključku mojega današnjega pisanja rada povedala tudi tole:

Oprostite mi, ker ni več, kot je bilo. Oprostite mi, da včasih pač ne zmorem biti močna za vas in še zame. Oprostite, če česa ne zmorem. Oprostite, ker nisem vedno na voljo. Oprostite, ker sedaj dajem prednost tistemu, kar se mi zdi v danem trenutku prav. Oprostite mi moje slabe trenutke in se kdaj vprašajte, kolikokrat pa sem močna, kolikokrat pa grem preko sebe, kaj vse storim, kaj vse vložim in koliko dajem od sebe in preko sebe in ne kaj vse bi še lahko.

Povem vam, v vsej tej težini, sem še vedno jaz JAZ, tista Teja. Le na drugačen način z malo spremembami.
In nikdar ne pozabite moji ljubljeni, moji bližnji, oziroma vsi, ki se zavedate in čutite, da ste vsaj malo del mene, da vas imam vse izjemno rada in da je prav tako, da ste ob meni in tudi jaz ob vas, za vas.... Prav je, da se naša življenja prepletajo.

Do naslednjič 🫶

#jaztivimi❤️

#skupajvednomočnejši😉

#lavitaèbella🌸