Večkrat sem s pisanjem že začelA, pa me je vmes kar nekaj ustavilo. Jah, si pravim, že ni bil tisti moj čas za moje misli preleviti na papir. Ni bil očitno tisti jaz, ki povem direktno tako, kot čutim tako, kot se mi zdi prav in tako, kot želim, da nekako je oziroma naj bi bilo.
Mogoče pa je v moji glavi bilo preveč in ne bi povedala v tistem trenutku, tistega bistva, ki ga želim deliti z vami.
Danes sem čutila drugače in moja misel je bila jasna:
Teja, sedaj pa je že čas. Čas, da spet po nekem času poveš, kaj je prav, kaj ni in kje smo.
Veste, ne želim soliti pameti. Ne želim, da mislite, da so moje misli in besede tiste "ta prave". Daleč od tega. Želim le, da spoznate moje misli, tista prepričanja in iz tega kaj vzamete ali pa tudi ne. Navsezadnje ste VI tisti, ki SE morate najbolj poslušati. Poslušati svoj NOTRANJI glas, ki vam pove še najbolj prav, še najbolj točno. Ste sami svoj kreator, mislec in zdravilec.
Mi ostali in meni vi ostali, ste le opornica, opomnica, če kdaj pride tisti dan, ko nam je težko, da dvignemo glavo in si rečemo : nihče me nima pravice soditi, ko delam sebi v najboljšo korist. Ko dajem vse od sebe, ko ne pokažem, da obupam, ko se trudim zase in za ljudi okrog mene,..... in navsezadnje, ko se spreminjam.
Ko bom jokala, bom jokala.
Ko bom plesala, bom plesala.
Ko bom hodila s palico, bom nanjo pozabila in se sprehajala, kot, da je ni.
Ko bom lahko tudi tekla, bom s ponosom to tudi storila.
Ko se bom smejala, bom to delala in delila na ves glas.
...
...
Skratka, pokazala se bom v tisti luči v tistem trenutku tako, kot sem. Ne bom skrivala svojih čustev. Nikakor NE! Pravico jih imam pokazati in tudi prav je tako.
Ne bom niti skrivala svojih pridobljenih kg. So odraz moje bolezni, s katero se močno trudim. To je moj obobje, kateri me je že z namenom postavil. To je del mojega življenja. Ja, trudila se bom in pazila. A vseeno, trudim se. Ne nosite mojih čevljev in si ne morete predstavljati, kako je. Trudim se, najbolj pa psihično, da ostajam močna v prvi vrsti zase in nato za vse moje najbližje in tiste prave osebe ob meni. Sama najbolj vem kako in kaj in ne, ni me sram. NIKAKOR NE! Pride pa seveda dan, ko mi ni vseeno. Le komu pa ne. In dan, ko mi nekdo reče, ohoho si se pa zredila. Ja sm se, seveda, dobro vem to, a tudi ista nisem več, kot sem bila. Besede pa veste, včasih zabolijo bolj, kot udarec.
A, če si na meni opazil in videl le to, je to daleč od tega kar sem. Moja notranja lepota, pove veliko več, kot marsikatera lepotica na zunaj.... in te moje iskrice v očeh, bodo vedno z menoj! Ooo ne, ne dam jih.
Oh, ta današnji svet in poplava popolnosti.
A, kaj je že popolno ? Mar kdo točno ve ?
Uff, zame vprašanje, na katerega ni točnega odgovora.
..... no in vedno sem tukaj za spoznanje mojega notranjega sveta, a dokler te ne začutim, ti tega nikakor ne bom dovolila niti pogledati, kaj šele spoznati in se ti odpreti.
Oh življenje, kaj vse nam daš na pot. Kaj vse nam vzameš, spremeniš. Sprijaznila sem se z dejstvom, da tako pač je. Ja, preprosto je. V nas samih pa je volja, moč, trma, ljubezen, .... ki nas peljejo tja, kjer moramo biti, tja kamor moramo iti, tam to in ono spoznati in tja, kjer nas bo človek še kaj naučil, še kaj dal in pripeljal do kakega novega spoznanja in znanja ter verovanja.
Dragi moji.
Pregovor, da je vse v življenju z nekim namenom, vse ima svoj namen in vzrok, drži. zame DA. Življenje nas le uči in brusi v prekrasen diamant. Lepo je za tisti kič, težko pa, da nas brusi. In bolj ko je težka izkušnja, bolje bomo izklesani. Saj veste, iz najtežje situacije človek pride bolj in bolj sijoč. Zato ne bodite tako črnogledi, ko vam življenje nudi kako težko breme. NE! Predelujte, nekako sprejmite ter poskusite biti veseli, da lahko imate možnost, da postanete tisti pravi, lepi, veliki, sijoči DIAMANT. Vem težko je to sprejeti, a treba je. Življenje se ne ustavlja, gre naprej, dokler ni pred nami tistega konca.
A, pazite: Naj sij ne mine! Nosite to, kar ste prejeli, kot se mora in se spodobi.
In še pesmica ala Teja :
Verjemi močno VASE in čuvaj NASE.
Naj te pot ta težka ne izmuči,
ostani prizemljen v temi in pri luči.
Delaj dobro in daj najboljše od sebe,
verjemi, to bo tudi del tebe.
Svet se vrti za vse nas,
kot nimam na glavi zaenkrat le en las.
Če bi vsi od sebe najboljše dajali,
se verjetno ne bi včasih tako majali.
Ah, ti življenje, večni vprašaj,
a to je tvoj čar, ker si večni zakaj.
Ne jaz, ne ti, ne veva kaj bo,
a zadnje, kar rečem:
še vedno je živeti LEPO.
Do naslednjič 🫶
#težinainlepotaživljenjahkrati 🤍🙏
#lavitaèbella 🌸
Add comment
Comments